V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.
Potreba po uporabnih in dostopnih omrežnih tehnologijah se je v sedemdesetih vztrajno povečevala. Predvsem uporabniki v akademskih in raziskovalnih krogih so začeli iskati načine kako z obstoječno tehnologijo vzpostaviti lastna omrežja in storitve. Nastale so rešitve za tvorbo računalniških omrežij med računalniki z operacijskimi sistemi VM/370 in Unix. Na njihovi osnovi so v osemdesetih nastala največja akademska in mednarodna omrežja kot sta Bitnet in Earn okrog velikih računalnikov IBM, ter UUCPnet in Eunet okrog delovnih postaj in supermini računalnikov z operacijskim sistemom Unix. Nastala so tudi prva amaterska uporabniška omrežja namenjena predvsem objavi in posredovanju sporočil, novic in podobno.
Omrežja po načelu shrani in posreduj
Uporabniška omrežja so temeljila na različnih omrežnih protokolih in programski opremi primerni za posamezne operacijske sisteme. Pogosti značilnosti teh omrežij sta njihova porazdeljena struktura (Peer to peer) in uporaba načela shrani in posreduj (Store and forward). V takšnih omrežjih podatki od izvora do cilja potujejo po bolj ali manj urejenih poteh med posameznimi bližnje povezanimi računalniki ali vozlišči.
Podatki se na posameznem računalniku hranijo in nato ob prvi priložnosti pošljejo naprej naslednjemu računalniku v verigi. Vsak računalnik preveri pravilnost podatkov preden jih posreduje naprej naslednjemu. Obenem obvesti o uspešnem prejemu podatkov prejšnjega, kjer se izvorni podatki lahko izbrišejo.
Vzpon elektronske komunikacije
Uporabniška omrežja so za prenos podatkov in sporočil na ta način lahko izkoriščala brezplačne lokalne klice ali pa cenene nočne tarife. Glede na možnosti uporabnikov so ti pogosto uvajali tudi bolj urejene sklope osrednjih računalnikov, ki so bili med sabo povezani s stalnimi najetimi povezavami, saj so tako lahko zagotavljali večjo predvidljivost in zanesljivost vsaj v glavnih delih omrežja.
Uporabniška omrežja so pustila izredno velik pečat v zgodovini računalniških omrežij s prvimi svetovnimi storitvami za elektronsko komunikacijo od preproste izmenjave sporočil in novic, sporočilnih seznamov, pogovornih skupin do prvih interaktivnih klepetalnic, elektronskih oglasnih desk in podobno. Ena izmed prvih in najvplivnejših storitev za elektronsko komunikacijo je začela nastajati v podjetju IBM sredi sedemdesetih.
Omrežje IBM VNET
Zaposleni v podjetju so za lastne potrebe oblikovali zasebno uporabniško omrežje IBM VNET, ki je povezovalo njihove osrednje računalnike IBM/370 z večuporabniškimi operacijskimi sistemi. Omrežje je temeljilo na naboru komunikacijskih protokolov Remote Spooling Communications Subsystem (RCSC), ki so po načelu shrani in posreduj omogočali izmenjavno podatkov, sporočil in ukazov med povezanimi računalniki.
Zasebno omrežje VNET je leta 1979 povezovalo že skoraj 300 velikih računalnikov IBM v ZDA, Evropi in Aziji. Računalniki so večinoma komunicirali prek kratkotrajnih klicnih povezav s hitrostmi 1,2 Kbit/s ali 2,4 Kbit/s, med ZDA in Evropo pa prek stalne najete povezave z dvojno hitrostjo 19,2 Kbit/s.
Akademsko uporabniško omrežje Bitnet
Po enakih principih je na začetku osemdesetih nastalo najbolj razvejano in vplivno uporabniško omrežje Bitnet, ki je povezovalo vse večje univerze in znanstveno-raziskovalne ustanove v ZDA, Evropi, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Glavna vozlišča omrežja na ravni držav in večjih območji so brez izjeme predstavljali veliki računalniki IBM. Končni uporabniki omrežja so se postopno prek protokolnih pretvornikov lahko povezali nanje tudi z računalniki drugih proizvajalcev.
Omrežje Bitnet je že v prvi polovici osemdesetih vzdrževalo povezave z večino ostalih obstoječih akademskih in raziskovalnih omrežij, na primer ARPAnet, NSFnet, CSnet, pa tudi z omrežjem uporabnikov Unix UUCPnet in zasebnim omrežjem IBM VNET. Raziskovalno omrežje Bitnet je podpiral in financiral IBM, vendar je bil dostop strogo omejen na univerzitetne in znanstveno-raziskovalne organizacije.
Storitve so vključevale elektronsko pošto in interaktivno komunikacijo, prenos podatkov/datotek, dostop do glavnih vozlišč omrežja, kjer so bile na voljo velike procesne zmogljivosti in pomembne podatkovne zbirke. V omrežju so preizkušali tudi zgodnje omrežne večuporabniške igre.
Evropsko akademsko omrežje EARN
Evropski del omrežja je nastal leta 1982 in je bil poznan pod nazivom European Academic and Research Network (EARN). Omrež Bitnet in EARN sta bili povezani z zmogljivo čezoceansko povezavo, ki jo je IBM financiral do leta 1987. V omrežje EARN so bila povezana evropska raziskovalna omrežja združena v organizaciji Reseaux Associes pour la Recherche Europeenne (RARE). Omrežji Bitnet in EARN sta leta 1991 povezovali že okrog 3000 računalnikov iz akademskega okolja.
Tudi v Jugoslaviji so si akademski uporabniki konec osemdesetih prizadevali za vzpostavitev povezave z EARN in posledično Bitnet. Omrežji sta zanje v tem času predstavljali najboljšo možnost za komunikacijo z raziskovalci v tujini in dostop do svežih znanstvenih in tehničnih podatkov. Povezavo z Bitnet so v Jugoslaviji prvič vzpostavili leta 1988 prek osrednjega računalnika IBM na Beograjski univerzi. Ker takrat še ni bilo splošno dostopne mednarodne povezave, so za ta namen najeli namensko telefonsko povezavo z Avstrijo. Storitve omrežja so prek Beograda uporabljali tudi domači akademski uporabniki.
Delovne postaje in operacijski sistem Unix
V osemdesetih je v Evropi hitro naraščalo število uporabnikov Unix in izpeljanih operacijskih sistemov. Ti so se močno uveljavili predvsem na novih delovnih postajah in supermini računalnikih, pa tudi na nekaterih osrednjih računalnikih in bolj zmogljivih osebnih računalnikih. Do konca osemdesetih je Unix uporabljalo vsaj 15% vseh računalnikov v Evropi, njegova popularnost pa je še naprej strmo naraščala.
Pri oblikovanju enega izmed najpomembnejših uporabniških omrežij so pomembno vlogo igrala združenja uporabnikov Unix, ki so v Evropi začela nastajati že konec sedemdesetih, najprej v Angliji in na Nizozemskem. Leta 1981 je nastalo skupno Evropsko združenje (EUUG).
V Sloveniji je na splošno zaostajala uporaba operacijskega sistema Unix. Bolj so ga na obeh univerzah začeli uporabljati šele konec osemdesetih, predvsem na Mariborski univerzi, kjer so za njegovo uporabo navdušili in usposobili prve generacije domačih uporabnikov. Uveljavil se je tudi na Hrvaškem. Združenje jugoslovanskih uporabnikov tehničnih Unix aplikacij je nastalo leta 1988, kmalu za tem pa še Združenje uporabnikov Unix Jugoslavije (YUUG).
Neformalno omrežje Unix uporabnikov (UUCPnet)
Sistem Unix-to-Unix copy (UUCP) so konec sedemdesetih najprej uporabljali znotraj podjetja Bell, leta 1979 pa je postal del vplivne sedme različice operacijskega sistema Unix. Vključeval je nabor omrežnih protokolov za izmenjavo podatkov, sporočil in novic ter posredovanje zahtev za oddaljeno izvedbo opravil prek telefonskih modemov. Z njihovo pomočjo je v ZDA, kot alternativa takrat še strogo omejenemu omrežju ARPAnet, nastalo neformalno uporabniško omrežje UUCPnet.
Omrežje UUCPnet je delovalo skoraj izključno s pomočjo kratkotrajnih telefonskih povezav med sosednjimi računalniki. Prenosi so potekali po načelu vzajemnega sodelovanja in ob dogovorjenih terminih. S pomočjo imenika povezav so uporabniki za prenos morali vnaprej poiskati najbolj praktično pot, ki je po omrežju vodila od izvorne do ciljne naprave.
Seznam povezav oziroma sosedov, ki je v veliki meri omogočal delovanje širšega omrežja, so redno vzdrževali prostovoljci. Vsak računalnik v omrežju je imel takšen seznam z njegovo pomočjo pa je lahko posredoval podatke, sporočila, ukaze v omrežje. Prenos od izvornega do ciljnega računalnika je v omrežju lahko potekal tudi več dni.
Evropsko uporabniško omrežje Eunet
Prva sporočila so s pomočjo protokolov UUCP prenesli iz ZDA v Anglijo že leta 1979. Kmalu zatem je stekla prva izmenjava podatkov med računalniki v Angliji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem. Nastalo je tudi uporabniško omrežje FNET v Franciji. Do leta 1982 se je med uporabniki Unix v teh evropskih državah začelo oblikovati pomembno omrežje EUnet.
Za omrežje EUnet so, v nasprotju z neformalnim omrežjem UUCPnet v ZDA, evropski uporabniki oblikovali veliko bolj zanesljivo in hierarhično infrastrukturo stalnih vozlišč na državni in območni ravni. Z naraščanjem števila uporabnikov Unix v Evropi je v osemdesetih relativno hitro rastlo tudi omrežje EUnet. Po svetu je bilo v tem času s protokoli UUCP skupno povezanih že približno 10.000 računalnikov.
Na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko so prvo povezavo z omrežjem EUnet vzpostavili leta 1988. Za jugoslovanske uporabnike so vzdrževali državno vozlišče EUnet, na fakulteti pa so v tem času začeli raziskovati tudi omrežja zgrajena na internetnih protokolih.
Uporabniško omrežje Users network (Usenet)
Po zgledu UUCPnet so sredi osemdesetih nastala zelo vplivna uporabniška omrežja s pogovornimi ali novičarskimi skupinami (Usenet Newsgroup), ki so omogočala imenjavo novic po vsem svetu. Objave na novičarskih skupinah Usenet so razvrščene po hierarhičnih vsebinskih kategorijah. Principi delovanja novičarskih skupin pa so danes vsesplošno uveljavljeni na družbenih omrežij. Povezani računalniki so sveže objavljene novice običajno prenesli na sosednje računalnike le enkrat ali dvakrat dnevno.
Novičarske skupine Usenet so pri nas postale pomembno komunikacijsko sredstvo konec osemdesetih. Uporabniki so še vedno skoraj izključno prihajali iz akademskih krogov. Pomembna je bila novičarska skupina soc.culture.yugoslavia, ki so jo ustanovili spomladi leta 1991. Po nekaterih ocenah je v času osamosvojitvene vojne novice na tej pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po vsem svetu.
Razvoj in uporaba modemov
Mikroelektronika je v osemdesetih omogočila izrazit napredek na področju omrežnih naprav kot so modemi. Na trgu so se pojavili pametni telefonski modemi, najprej s hitrostmi 1,2 in 2,4 Kbit/s. Lažja dostopnost modemov za zasebne uporabnike je pripomogla k razvoju uporabniških omrežij kot so Usenet, EUnet in celo prvih amaterskih uporabniških omrežij.
V Ljubljani je bilo v telefonsko omrežje sredi osemdesetih vključenih že okrog 2000 modemov, večinoma v okviru najpomembnejših podjetij, univerze in nekaterih drugih javnih ustanov. Skoraj izključćno so uporabljali modeme prek stalnih najetih telefonskih povezav. Priključitev naprav je bila strogo nadzorovana, postopki za pridobitev dovoljenja pa zapleteni in dolgotrajni. Med zasebne uporabnike se je razširila uporaba klicnih modemov šele v devetdesetih.
Amatersko uporabniško omrežje FidoNet
Amaterska uporabniška omrežja Bulletin board system (BBS) utemeljena na konceptu elektronske oglasne deske so začela nastajati že konec sedemdesetih. Omrežja so sestavljali posamezni krajevni strežniki uporabnikov, izmenjava podatkov med njimi pa je potekala po načelu shrani in posreduj, podobno kot pri uporabniških omrežjih UUCPnet in Usenet. Uporabniki so s pomočjo terminalskih mikroračunalniških programov lahko prek klicnih povezav objavljali oziroma prebirali sporočila in novice na posameznih strežnikih omrežja.
Storitev je postopno vključevala tudi bolj napredne storitve kot so elektronska pošta, interaktivne kelpetalnice, igre in podobno. Največje in najbolj napredno svetovno omrežje BBS strežnikov FIDONet je začelo nastajati v osemdesetih. Do zgodnjih devetdesetih je omrežje vključevalo že okrog 40.000 povezanih računalnikov in milijone uporabnikov po vsem svetu.
Prvi strežniki BBS v Sloveniji in omrežje AdriaNet
Prvi jugoslovanski YUMBO BBS je nastal že leta 1986 v Beogradu. Med pomembnejšimi je bil tudi beograjski Sezam BBS, ki je nastal leta 1989 v povezavi računalniško revijo Računari po vzoru BBS BIX ameriške računalniške revije Byte. Leta 1991 je bilo v Jugoslaviji že 70 strežnikov BBS, 27 v Srbiji, 21 na Hrvaškem in 19 v Sloveniji. V Sloveniji je prva oglasna deska MojsteR BBS delovala v Novem Mestu že pred letom 1990.
Med prvimi pa so bile še največja ABM-BBS v Ljubljani, MicroArt v Kopru, pa SCT BBS v Ljubljani, ABM-EDIpro BBS v Velenju, IUS-info BBS in Krpan BBS. Kmalu se je na začetku devetdesetih sedem slovenskih in dva hrvaška strežnika povezalo v neformalno omrežje AdriaNet z glavnim vozliščem ABM-BBS v Ljubljani. Prek ABM-BBS so vzdrževali tudi povezavo z mednarodnim omrežjem FidoNet.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Mikroračunalniki in prva krajevna omrežja
Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Prva medmrežja in protokolne vojne
The post Računalniška omrežja: Uporabniške omrežne tehnologije first appeared on Računalniški muzej.